Ne spuščam se v to, ali je nujen še en, kdo ve kateri kongres o Tartiniju, za katerega pravzaprav ne velja, da bi bil kakšen pretirano vrhunski skladatelj; navsezadnje razen trilčka poustvarjajo komaj še kaj njegovega. Zakaj bi se s Tartinijem moral že po nekaj obletniških letih spet ukvarjati slovenski proračun za kulturo, ni čisto jasno. Toda če bi, denimo, Sgarbijev urad finansiral kongres o Tartiniju, bi to bil še en prispevek penetraciji Italije in italijanstva v vse pore življenja na slovenski (jugo)zahodni meji. Penetracija, tako vsestranska, da postaja vse bolj in bolj iritantna: vulgarni primerek (anti)kulturnega podložništva, pravega ščavetstva, sta kopirantsko, ponarejevalsko restavriranje koprske Pretorske palače, nedavno dokončano, in sam otvoritveni obred. In Sgarbi je delo pohvalil (kot je izjavil poslanec A. Juri), kar že samo po sebi pove, da bi moralo biti vse, ki so o tem kaj odločali, sram do peta. Pa jih seveda ni. A to je druga, daljša zgodba.