Tako je. Ne samo pri nas, tudi v veliki večini drugih držav velja tak sistem. Gre za načelo, da kdor se referenduma ni udeležil, je s tem zavestno prepustil odločitev tistemu, ki se ga je udeležil. Glede na relativno nizko udeležbo na zadnjih referendumih pa se predlaga uvedba kvoruma oziroma minimalne večinske udeležbe kot pogoja za sprejem referendumske odločitve. Takemu predlogu nisem naklonjen iz vrste razlogov. Zavzemam se za določitev minimalnega števila volivcev, potrebnih za veljavnost odločitve na referendumu. Na Danskem, če povem primer, zakon na referendumu ni potrjen, če proti takemu zakonu glasuje več kot 30 %, na Irskem pa več kot tretjina vseh volivcev. Medtem ko kvorum v nekem smislu sili volivce, da se udeležijo glasovanja, čeprav se z zakonom strinjajo, sistem minimalnega števila glasov za določeno odločitev znotraj volilnega telesa ni utemeljen na udeležbi. Referenduma se udeležijo predvsem tisti, ki ne želijo uveljavitve takega zakona, a za to morajo zbrati ustrezno število glasov. Tretjino glasov vseh volivcev, recimo. V tem primeru glasovalna abstinenca, ki postaja vse bolj aktualna tudi pri nas, objektivno koristi zagovornikom tistega zakona. A ni nekako v človeški naravi, da smo se pripravljeni angažirati zlasti takrat, ko nasprotujemo in ne pritrjujemo neki rešitvi? Kdo se gre pritožit na računovodstvo, na sodišče? Tisti, ki nečemu nasprotuje. Ne boste šli na računovodstvo povedat, da se strinjate s plačo. Povedat boste šli, da je z njo nekaj narobe.