(Nadaljevanje) Dovolite mogoče eni dve uvodni misli. Ko smo se nekaj let nazaj začeli pogovarjati o družbeni odgovornosti podjetij, je bilo to še tako nekako kot taka črna ovca. V bistvu gre za to, da je ta družbena odgovornost podjetij tretirana tako, da se mora podjetje, ki ga je treba razumeti širše, je to lahko tudi občina, je lahko tudi država, da mora biti družbeno odgovorna do zaposlenih, do lastnikov, do države, do okolja, do širšega družbenega okolja. Pogoj za to je pa, da je ekonomsko uspešna, drugače si tega ne more privoščit. In, če evropska komisija letos oktobra lansirala osnutek, priporočilo nove integralne industrijske politike, jo je plasirala zato, ker čuti potrebo, da v globalni konkurenci Evropa izgublja tekmo, da z znanjem, da z mnogo inovacijami, z usposobljenim kadrom, z globalizacijo, z internacionalizacijo, ki so se jo zrele evropske industrije šle, da izgublja tekmo in, da je edina šansa zato, da v globalni tekmi, da ohranimo evropski socialni model in, da lahko gradimo naprej na doseganju trajnostnih ciljev, kot jih zaznava Evropa ali pa kot jih zastavlja Evropa, da je izključen cilj, v bistvu orodja za to več znanja in drugačno razumevanje razlogov, zaradi katerih je prišlo do globalizacije.