Na samem začetku predvolilne bitke, ki se do samih volitev ne bo mogla izogniti kosovskemu vprašanju, je zelo pomembno, kdo bo deloval prepričljivejše na volivce, zlasti na tiste, ki so že vrsto let zbegani, zavedeni, preplašeni, krivce za svojo nesrečo pa ne vidijo med silami starega režima, temveč v Ameriki, EU, skratka na Zahodu. Največ možnosti za korenito spremembo razmer je imela koalicija 17 strank Demokratične opozicije Srbije (Dos), ki je na prvih srbskih parlamentarnih volitvah po sesutju Miloševićevega režima oktobra 2000, osvojila dvotretjinsko večino poslanskih mandatov v srbski skupščini. Po izročitvi Slobodana Miloševića Mednarodnemu sodišču za vojne zločine z območja nekdanje Jugoslavije (Icty) 28. junija 2001, pa ji je z izstopom iz vladne koalicije smrtni udarec prizadejal prav aktualni srbski premier Koštunica; od tedaj je Dosova vlada v parlamentu imela le skromno, relativno večino, ki ji ni omogočala izvajanje nujnih reform za približevanje Srbije EU, pol leta po atentatu na premiera Zorana Đinđića pa je padla še Dosova vlada.