Ozrimo se malo nazaj: kdo je pred letom 1940 sploh hodil letovat ali počitnikovat na morje, ki je v poletnem času, a veliko pozneje postal že nekakšen sinonim za dopust? In kdo na dopust celo v tujino? Samo premožni in izjemoma – recimo za nagrado ali ob podpori delodajalcev njihovih staršev – še kakšna skupina šolarjev. Prva povojna generacija turističnih aranžmajev sploh ni poznala, a so ljudje vseeno znali poskrbeli za svoj počitek, dopust, za svoje zdravje. Potem se je počasi začel še kar poceni sindikalni turizem, čeprav je bil njegov smisel nemalokrat tudi zgrešen. Ženske so si v sindikalnih obmorskih počitniških domovih v glavnem resda odpočile od gospodinjskih opravil. Na splošno so znale tudi bolje uživati v spremenjenem okolju, še bolj otroci, medtem ko so moški zvečine lenarili v senci, kartali, a se tudi nalivali, na večer, če ne prej, pa na jezo turistov v soseščini, ki pa so plačevali polne cene aranžmaja, krulili neuglašene pesmi, pri čemer nekateri med vsem svojim dopustom sploh niso stopili v vodo. To je bil njihov »tako za zdravje pomemben dopust« na morju. Ker pa je dandanes v glavnem konec družbene podpore poceni sindikalnim letovanjem, se v sistemu tržnega gospodarstva nekateri s tem ne morejo sprijazniti. Posebno zato ne, ker ob današnjih cenah v hotelih ali zasebnih apartmajih »sindikalnemu turistu« o tem ne kaže niti razmišljati. Letovanja so postala le še plačljivi turizem, ki si ga eni lahko privoščijo, drugi pa ne (kakor to navsezadnje velja za vse gmotne reči v življenju). Sicer drži, da takega dopusta določeni segment prebivalstva ne more uresničiti, je pa po drugi strani tudi ogromno takih, ki bi si ga sicer lahko, pa si ga ne, ker imajo druge interese.Za avte in ograje pa je dovolj denarja?