Za društvo, ki še ni splavalo v mirne vode, bi bilo najbolje, če bi se v akcijo vključili še preostali člani, doslej bolj opazovalci »krizne situacije«. Mnogi najbrž niti niso dobili povabila, so pa za društveno stisko izvedeli, če ne drugače, iz medijev. Redkokdaj je namreč medijska podpora tako očitna, kot je bila v zvezi z dražbo na gradu (bilo je celo neposredno javljanje v TV Dnevnik). Paradoks pa je bil v tem, da je bila dražba precej nebogljena, plaha, s skromno pripravljenostjo kupcev, da investirajo svoj denar - kljub ugodnim cenam in širokem izboru umetniških del. K dražbi smo se uradno prijavili trije, potem je bil poziv voditelja, da lahko sodeluje vsakdo. Na koncu smo izvedeli, da po dražbi lahko kupimo vsa razpoložljiva dela s 30-odstotnim popustom. In ljudstvo se je razživelo. ZDSLU je pripravilo trojno obliko prodaje: prek spletne strani z barvnimi reprodukcijami, z možnostjo rezervacije in nakupa, z dražbo ter z osebnim ogledom razstave. Kar je bilo na dražbi najbolj neprijetno, ni bilo slabo dvigovanje rok sicer kar precejšnjega števila radovednežev, ampak odsotnost domala vseh, od katerih bi pričakovali povezanost z likovno sceno na Slovenskem. In ni bilo skoraj nikogar, ki bi si kako delo zares želel imeti. Nakup iz usmiljenja in sočutja? To bi težko rekli, saj je dobilo novega lastnika več kot sto del.