Pred 30 leti so na psihiatrični kliniki v ljubljani podrli visok zid, ki je bolnišnico ločeval od zunanjega sveta. Pred delom stavbe, obrnjene proti blokovskemu naselju v polju, se je kar na lepem odprl velikanski zelen travnik, ki je poleg fizičnega podiranja meja na simbolni ravni pomenil še veliko več - med drugim tudi prvi korak k novim oblikam zdravljenja psihiatričnih bolnikov, oblikam, ki presegajo ostro ločnico med življenjem 'zunaj' in življenjem znotraj psihiatričnega oddelka. Ena izmed takšnih terapij, ki z roko v roki s klasičnim psihiatričnim zdravljenjem posamezniku odpira nove možnosti pri iskanju izgubljene poti, je tudi aktivacijska terapija. Njen 'pionir' Janez Milkovič, skupinski terapevt likovni pedagog, ki je aktivacijsko terapijo pri nas začel uvajati pred leti, je danes obkrožen z raznoliko skupino terapevtov z likovnega, s plesnega in z glasbenega področja. Aktivacijska terapija je predvsem zgodba o umetnosti, o njenem prvinskem namenu odpiranja src in sposobnosti spletanja nove mreže odnosov med ljudmi.