Jugovec je razvil poseben odnos do inženirstva, ki ga je namesto k ozki specializaciji vodil v eksperimente, v izumiteljstvo, pravi Ravnikar in nadaljuje, da je bil arhitekt, ki skoraj ni skiciral - svoje hiše je "mislil", svojo arhitekturo je "izsanjal". Ustrezno globino in koncentracijo, sta mu zagotavljala paralelna svetova poezije in glasbe, v katerih je suvereno delal (sestavil je prvo partizansko pesmarico in uglasbil Borovo pesem Jasa, učil se je violino, igral na saksafon in klarinet in se leta 1941 vpisal na glasbeni konservatorij, vodil je ansambel Veseli berači, ki je pred vojno in med vojno z jazzovsko glasbo razveseljeval Ljubljančane). Leta 1945 se je vpisal na študij arhitekture v Pragi, kjer je ostal do začetka informbiroja, od leta 1948 do 1953 pa je nadaljeval in končal študij v Ljubljani pri prof. Edvardu Ravnikarju. Že v prvih realizacijah, med študijem in takoj po njem, na področju oblikovanja interierja in industrijskega dizajna, je pokazal svoje nagnjene k raziskovanju inventivnega detajla.