Vrsto pesmi v »Pisanicah« je avtorju pobudila rodna Bela krajina, ki je zbirki dala tudi naslov. V eni izmed njih prikaže slikoviti ljudski običaj jurjevanja na začetku pomladi; ta prva Župančičeva obdelava jurjevskega motiva je folklorno opisna, preprosta. (Naslednji sta zahtevnejši: v »Cicibanu« nastopi Zeleni Jurij kot simbol življenjske radosti in domovinske ljubezni, v »Zarjah Vidovih« pa kot simbol pomanjkanja in socialnega protesta med vojno.) Nekatere pesmi posegajo v trdo vsakdanje življenje pesnikovih rojakov: »Belokranjska balada« pripoveduje o očetu, ki si prizadeva z zdravilom rešiti sinka, a ga prehitita vran in smrt; v hudomušni »Ajdi« hoče skopi gruntar revnemu sosedu uničiti čebele, pa škoduje samemu sebi; v vsakdanjo stvarnost sodi tudi miniaturna žanrska oznaka tamkajšnjih »Ciganov«. Zlasti prvo in tretjo od navedenih pesmi zaznamuje narečni belokranjski besednjak. Predvsem pa v tem tematičnem okviru kar nekajkrat izstopa izrazito lirično čustveno obdelani motiv belokranjskih izseljencev, ki z bolečino v srcu zapuščajo domove in družine ter prek morja odhajajo v Ameriko za kruhom. Gre za pesmi Vzdih, Barčica, Mornar in Ločitev; vse razodevajo slog ljudske pesmi in so zelo melodiozne.