Najhujše delo nastopi, kadar se začne košnja, zlasti če deževje zadržuje delo, da se vse nakopiči skupaj. Treba je naenkrat kositi pa koruzo in krompir osipavati, kmalu potem se začne žetev in potem sejanje ajde. V tem času kmetovalec neznansko trpi. Še preden zarja napoči, je že na nogah, in ko solnce razlije po zemlji svoje žarke, je že sit dela, potem se pa na pekočem solncu peha na polju ali travnikih, da kar curkoma teče pot z obraza. Pri delu ga solnce najde, pri delu zapusti. Šele večerni zvon ga zvabi domov k večerji in hišnim opravkom, k počitku pa gre navadno šele pozno v noč. Pa vendar ima tudi trdo delo svojo dobro stran. Ljudje so v poletnem času, ko se gibljejo na prostem zraku, veliko bolj zdravi, dobra volja, šala in pesem lajšajo trdo delo, ob nedeljah in praznikih si telo odpočije, slovesni glas zvona pa človeka spomni na njegov višji cilj. Pri poletnem delu so bile v prejšnjih časih lepe narodne šege, ki so, žal že skoraj docela izginile. Ob žetvi je navada, da ženjice spletejo iz pšeničnega klasja venec ter ga za »likuf« položijo gospodinji na glavo. Lepa in pomenljiva navada! Poprej se je ob Terezijinem začela trgatev, sedaj seveda poprej. Pozimi opravljajo živino, popravljajo razno orodje, po večerih luščijo bučne koščice, koruzo in fižol, ženske pa predejo.157 Košnja trave 158 Košnja je prvo večje poletno delo. To je čas, ko pritisne močna vročina. Včasih se je začela okrog svetega Vida (15. junija - zdaj precej bolj zgodaj). Ročna košnja s kosami je bila težko delo. Zbrani kosci so začeli kositi v zgodnjih jutranjih urah. Delo so spremljali pesem, vriskanje in veselje. V zvezi s košnjo je znanih nešteto pesmi in šeg. Bila je neke vrste praznik. Obleka koscev in grabljic je bila čista in lepa, skoraj nedeljska. Kosci so dobili ob zajtrku šopke, ki so jih zataknili za klobuke. Ko še ni bilo vsakodnevne vremenske napovedi, se je gospodar odločil za košnjo po svojih vremenskih izkušnjah. Na odločitev so precej vplivale lunine spremembe. Za veliko košnjo je gospodar naprosil večje število koscev, odvisno od velikosti travnika. Vsak kosec si je doma pripravil in sklepal koso. Za pas si je zataknil voder 159 s kamnom Gospodinja je pripravila boljšo hrano. Staro pravilo je bilo, da je treba koscem dobro streči in od tod izhaja pregovor: “Kako se koscu streže, tak mu kosa reže”. Preden so kosci odšli na travnik, so dobili kruh z zaseko,