»Niti ne, čeprav imam v spominu odlične improvizatorje, kot do Toni Cahunek, Boštjan Gorenc in drugi… V moji okolici so mi sicer vedno govorili, da sem nadarjen za besedno umetnost, mene pa so v gimnaziji bolj zanimali geografija, matematika in fizika… Prelomnica je bil muzikal Dva brata, ki smo ga v režiji Mance Urbanc v mojem drugem letniku igrali na gimnaziji. S sošolcem sva šla na avdicijo in sva dobila vlogi bratov. Predstava je uspela, publika je bila navdušena, mi, ki smo jo naredili, pa tudi. Ob tem sem prvič začel razmišljati o igralstvu. Z Nino, vnukinjo igralca Poldeta Bibiča, sva bila takrat par, nekajkrat sem bil tudi pri njem in sva se pogovarjala o tem. Sicer sem se za sprejemne izpite na akademiji pripravljal sam, Bibiču pa sem najbolj hvaležen, ker mi je povedal nekaj zanimivih stvari o igralstvu, predvsem pa mi je vlil poguma, naj poskusim. Takrat še nisem bil povsem prepričan, naj se spustim v vse skupaj ali ne?«