Nekaj podobnega, le da v zrcalni podobi, se dogaja materam. Te želijo hčeram pomagati pri iskanju lastne identitete in jih pripeljati do samostojnosti, hkrati pa jih, iz zavisti do njihove mladostne lepote in zapeljivosti − tega seveda ne bodo priznale za nobeno ceno − poskušajo prikleniti nase. Hčerina puberteta in njen vstop v svet zapeljevanja običajno sovpadeta s prvimi znaki materinega staranja. Nekatere mame se le stežka sprijaznijo, da morajo hčeram nekako »predati žezlo«. Porodi se tekmovalnost, ki se kaj hitro preseli v podzavest, saj mama tega nič kaj plemenitega čustva hčeri ne bi nikoli priznala. To se pogosteje dogaja ženskam s poudarjenim narcisizmom: tistim, ki jim je še posebno ugajalo, če so jih moški občudovali. Hčere lahko pri tem utrpijo hudo škodo, ki se utegne odražati v obliki nezadovoljstva, osamljenosti in v najhujših primerih celo depresije.