Vrnimo se h kleru. Vez, ki jo je duhovščina po koncu vojne ohranjala na podeželju z ženskami, je bila za novo oblast nadvse nevarna še zlasti potem, ko so partijci ugotovili, da, denimo, angažiranost v Antifašistični fronti ženskam v Šmarjah ni preprečila, da bi se zavzele za ohranitev razpela v šoli, s čimer so posredno podprle cerkveno avtoriteto (PAK, OKKP-Z, Šmarje, 5. 11. 1946). Ob vzajemnih obsodbah, izrečenih ob vsakem kratkem stiku med cerkveno in posvetno avtoriteto, ko je župnik bil le še reakcionar, izdajalec, partijci pa brezbožniki in zatiralci ljudstva, so se v praksi vendarle pojavljale oblike taktiziranja in sožitja, ki so jih razmerja med zgodovinskimi akterji dopuščala. Ne nova oblast ne kler nista vselej vodila premočrtne in nedvoumne politike do druge strani. Revolucionarna oblast je, denimo, dopuščala opravljanje "robote" na cerkveni zemlji, medtem ko so se cerkveni predstavniki priklanjali posvetni avtoriteti, kadar jim je priskočila na pomoč pri obnovi cerkvenega poslopja. Dovolj zgovoren je v tem pogledu primer Padne, kjer se je vodstvo partijske celice odločilo, da bo pustilo duhovnika "pri meru, da se ne zasovražimo pri ljudstvu". Po hujšem izgredu skupinice vročekrvnežev iz sosednje vasi, ki je pretepla padenskega kaplana, pa je ljudska oblast celo odprla postajo milice v vasi, kar se je zgodilo ob vsesplošnem odobravanju vaščanov in okoliškega klera. Kot ugotavlja J. Beltram, je v Padni, kljub spremembam prvih povojnih let, moč cerkvene avtoritete ostajala neokrnjena. Tamkajšnji predsednik krajevnega ljudskega odbora, Jože Kuzmič, najstarejši komunist daleč naokrog, "ni miroval vse do smrti in je komunizem izpovedoval odkrito, najbrž po svoje, brezobzirno, intolerantno. Nikoli ni bil brez orožja, a nikoli mu ni uspelo postati vzor na vasi, ne glede na to, da so ga fašisti preganjali. Več časa in več možnosti je imel župnik, ki je v Kuzmiču videl tip brezbožnika sredi pobožne vasi, kar je še posebej odmerjevalo politično aktivnost Kuzmiču in je v neenakem boju ostajal v veliki manjšini. Četudi so revolucionarni dogodki potrjevali Kuzmičevo gledanje v bodočnost, še dolgo ni bilo mogoče omejiti vpliva škodljivega in nazadnjaškega delovanja zakrknjenega dušnega pastirja v Padni." (Beltram, 1986, 97)