»Spominjam se težkih primerov bolezni, pri katerih sem pomagal pacientom, ki so se poslavljali v smrt. Z umiranjem na domu sem se ukvarjal tudi teoretično in sem nekaj mojih spoznanj objavil tudi v strokovnih časopisih. V dveh tretjinah vseh primerov smrti na domu nismo mogli več pomagati, ampak smo bolnikom lahko nudili le tako imenovano paliativno oskrbo, ki je bila za zdravnika velika obremenitev, saj je bilo treba bolnike običajno obiskovati zvečer in tudi svojce pripravljati na smrt, da ni bilo paničnih izbruhov in so bili ljudje pripravljeni na neizogibno dejanje v našem življenju. Vsakemu pacientu sem obljubil, da ga bom v dobrem in slabem spremljal do konca. Na začetku zdravniškega poklica me je pacientova smrt tako pretresla, da tudi po en teden nisem mogel spati. Sčasoma sem se navadil in tudi starejši zdravniki so me prepričevali, da v zdravniškem poklicu ne gre brez smrti in je nemogoče pričakovati, da bodo vsi bolniki ozdraveli. Kljub temu je bila zame smrt človeka, ki mi je zaupal svoje zdravje, še naprej duševni stres, še posebej pa v primerih smrti otrok ali nesreč.«