Na tej stopnji Baconova forma ni več dopolnjena z barvitostjo. Ustvarja krhka telesa, razpršena kot barvni spekter, bolj osnutke kot izdelane podobe. V njih odkrivamo odsev učinkov nekaterih vrst fotografije, do katerih je slikar gojil posebno nagnjenje: fotografije, reproducirane na časopisnem papirju, in rentgenske slike. Drugi vir, Muybridgeevi fotografski posnetki zaporednih gibov človeških in živalskih osebkov, pa je pomembnejši. Bacon je eksperimentiral z novimi delovnimi postopki. Leta 1951 se je pri izvedbi dvojne upognjene postave za Study for Nude opiral na fotografijo, vzeto iz neke knjige; to je tudi edini znani Baconov osnutek, ki se je ohranil. V tem obdobju je v prizadevanju, da bi slikal manj anonimne like, poprosil prijatelja Luciana Freuda, da bi mu poziral za portret. Ko je Freud prišel v studio, je našel svoj portret malodane dokončan. Bacon ga je že naslikal, deloma po spominu, deloma na podlagi knjižne reprodukcije posnetka Franza Kafke. Pozneje je Bacon prepričal mnoge prijatelje, da so se postavili predenj v vlogi modela, a se je pri portretiranju pogosto opiral na fotografije. Ko je leta 1956 ustvarjal prvi avtoportret, se ni opazoval v ogledalu, temveč je slikal po predstavi v zavesti, verjetno pa tudi s pomočjo fotografskih posnetkov. Odpor do dela z živimi modeli je posledica Baconovih metod ustvarjanja, ki se jih je dosledno držal: ko se je odločil za prijateljev portret, je najprej izdelal vrsto njegovih fotografij, nato pa z njimi eksperimentiral.