V tistih obokanih polmračnih čumnatah se je še zadržal vonj sicer že davno minulih furmanskih časov. Po gostem zraku nad težkim šankom, takem, na katerega si se res lahko povsem varno naslonil, so vedno v radostni omamljenosti poplesavale večje ali manjše skupine vinskih mušic. Tla iz že rahlo sprhnelih dil, od premnoge razlite čaše črnega obarvanih v vijolični lesk, so tiho gnila ter spuščale v zrak tisti vonj preperevajočega, z vinom prepojenega lesa, ki je tako značilen za stare odslužene vinske sode, ta pa se je mešal z vonjem po cel dan na starem zidanem šporgertu lagodno brbotajočega golaža in vampov (ki se je plazil iz kuhinje skozi dostavno okence) ter kvasastem zadahu pira, ki je izhlapeval iz po vseh mizah razlitih lužic. Zadaj za veliko mizo pa so posedali »stari fantje«, včasih s počenimi in hripavimi glasovi patetično prepevali slovenske narodne, drugič se zvijali od krohota ob pripovedovanju opolzkih šal, no, včasih pa so tudi vpili drug nad drugega in se sem pa tja tudi malo tepli.