Vendar mi ni jasno, zakaj sva si predstavljali, da bo v teh krajih kompulzivne družabnosti mirno, tiho in samotno prav za božič. Seveda sva moralno obvezani, razen če se ne nameravava vsem na smrt zameriti, k temu, da se bova do smrti nažirali pri vseh, ki jih poznava. Dva dneva prisilnega hranjenja v krogu domače družine sva zamenjali za teden dni prisilnega hranjenja tukaj. Poleg tega tukaj vse proste trenutke med obveznostmi celodnevnega žrtja zapolni vseprisotni panettone. To je nekakšen puhast sladek kruh, italijanska različica božičnega kolača, pince; prerasel je v smešen obred izmenjave sladice, ki grozi, da bo preplavila najini ubogi življenji. Vsi morajo v tem času obiskati vse druge: in nihče ne sme priti praznih rok, vsi morajo prinesti eno od teh stvari, ki jih prodajajo v ogromnih kartonastih škatlah, ki zasedejo pol kuhinje, ko kakšnega pol ducata na pol objedenih stoji na kuhinjskem pultu. Nama panettone ni pretirano všeč majhen košček popečenega kruha za zajtrk ob kavi še gre, a poskusi se prežvečiti skozi na pol posušen kos popoldne, ali še slabše, po obilnem božičnem kosilu z več hodi.