Tu in še marsikje drugje se je pri torkovi ujmi očitno do konca zataknilo. Poslušali smo, da je v Železnikih »kar 50 vojakov« pa številni gasilci in pripadniki civilne zaščite. Tri dni pozneje so nekateri prebivalci najbolj prizadetega območja zatrjevali, da razen novinarjev niso videli še nikogar, ki bi jim bil pripravljen pomagati, večina pa je zatrjevala, da je bilo pri reševanju domov premalo pomoči – policisti so ščitili imetje, saj se je pojavilo kar nekaj krokarjev, ki bi pri priči trgovali s starimi avtomobili, gasilcev, vojakov in pripadnikov civilne zaščite pa je bilo premalo. Najprej so seveda reševali tako imenovano infrastrukturo, ampak to ljudi, ki so na svojem skušali rešiti, kar se rešiti da, ni tolažilo. Človek bi pričakoval namesto hvalisanj (ki so ustvarila vtis, da je pomoč optimalna), koga vse so poslali na ogrožena območja, poziv, naj pridejo zdravi in krepki ljudje v škornjih, z metlo in lopato na pomoč, s seboj naj vzamejo vodo in sendvič, da ne bo treba skrbeti še za njihovo prehrano. V enem dnevu bi lahko množica pomočnikov, ki bi jih bilo seveda treba usmerjati in nadzorovati, naredila ogromno. Tudi kakšen razred gimnazijcev ali študentski klub, oboji imajo vodstvo in jih torej ne bi bilo treba neposredno nadzorovati, bi prišel zelo prav. Samo reči je treba in dati nekaj osnovnih napotkov. Pa bi prišli. In grenkoba, da nismo vsega naredili, bi bila manjša. Tako pa nam zdaj ostajajo na voljo predvsem računi, kjer se steka denar za pomoč. Vsaj tu, lepo prosim, ne zamočimo.