konservativizem, politično stališče, ki ceni in podpira uveljavljene ustanove in je kritično do predlogov za radikalne družbene spremembe. Konservativizem v sodobni obliki se je oblikoval v času francoske revolucije, ko so misleci, kot sta Edmund Burke (Razmišljanja o francoski revoluciji, 1790) in Joseph de Maistre (Razmišljanja o Franciji, 1796), označili revolucionarne spremembe v Franciji kot rušilne za številne družbene vrednote. Vse odtlej konservativizem nasprotuje tako *liberalizmu kot *socializmu. Konservativci imajo na človekovo naravo pesimističen pogled. Ljudje po njihovem mnenju potrebujejo disciplino in omejitve; bojijo se posledic, kadar propade avtoriteta in so posamezniki prepuščeni sami sebi. Spoštujejo tradicijo, ki uteleša zbrano modrost starih časov, in so skeptični do nepreizkušenih načrtov in politik, ki jih predlagajo reformisti. Konservativci navadno dajejo prednost ustavni vladavini, ki ohranja avtoriteto, ne da bi jo bilo treba osredotočati v rokah despota ali diktatorja, urejeni ali hierarhični družbi, v kateri ljudje poznajo svoje mesto in spoštujejo tiste, ki so v hierarhiji nad njimi, uveljavljeni veri, ki ljudi integrira v zgradbo družbe, in družini, ki je zanje prvobitni vir moralnih vrednot in kraj, kjer se oblikujejo odgovorni državljani. Konservativna ekonomska stališča so se s časom spreminjala. Prvotno so konservativci podpirali *?protekcionizem v gospodarski politiki v nasprotju s politiko *?laissez-faire, ki so jo zagovarjali liberalci, v 20. stoletju pa vse bolj zagovarjajo *?prosti trg kot najboljši način za organiziranje gospodarske dejavnosti. Sintezo konservativnih in klasičnih liberalnih prepričanj je mogoče videti zlasti v miselnosti *nove desnice. Politične stranke so le redko v celoti konservativne, politiki s konservativnimi nazori pa je prevladujejo v evropskih *krščanskodemokratskih strankah, v ameriški Republikanski stranki in Konservativni stranki v Veliki Britaniji (torijci).