Največja zmota pa tiči v prepričanju, da nabornikov ni mogoče pošiljati na krizna žarišča, medtem ko to za profesionalce ni noben problem. Tuje evropske izkušnje so nespodbitno pokazale, da imajo tudi profiči matere in da je vsaka vojakova smrt močan politični udarec za državo in vlado. Tako Američani kot Francozi in Italijani so jo večkrat podurhali s svojih vojaških misij. To pa pomeni, da profesioinalizacija vojske sama po sebi ničesar ne reši, je pa nedvomno draga kot žefran. Če se hoče Slovenija udeleževati takšnih ali drugačnih mednarodnih sodelovanj, se lahko mirno omeji na humanitarne akcije ob poplavah, potresih in drugih naravnih katastrofah. Kakšen smisel ima poslati na Ciper dva vojaška častnika in tri vojaške opazovalce v Albanijo. Če je simbolično sporočilo tako neznatno, je bolje, da ga sploh ni. Sicer pa, ali je mogoče tekmovati z Bangladešom ali Indijo, ki lahko svoje vojake v tisočih pošilja vzdrževat mir kjerkoli si že bodi. Da o nacionalni gardi v Sloveniji sploh ne govorimo. Že samo zamisel bi bilo treba z ustavo prepovedati.