Danes ima že marsikdo doma dva ali več računalnikov, majhnih podjetij s po le nekaj računalniki pa tudi ni malo. Priklop več računalnikov v internet z usmerjevalniki in po najetih vodih je drag in jasno je, da si prej omenjeni tip uporabnikov česa takega nikakor ne bo omislil. Še ne dolgo tega je bilo zelo običajno, da je bil le eden od računalnikov namenjen »občevanju« z internetom, uporabniki pa so se ob njem izmenjevali. Za manjša podjetja so potem postali zelo uporabni usmerjevalniki ISDN, za manj zahtevne pa je popolnoma zadostoval cenejši programski posredniški strežnik, kakršen je recimo Wingate. Le-ta deluje tako, da ima (spet) le eden od računalnikov nameščen modem (ali vmesnik ISDN) in za priklop uporablja navadno klicno povezavo, drugi računalniki v omrežju ga uporabljajo kot posrednika za povezavo. Nerodno pri tem je, da na ta način delujejo le internetni programi, ki imajo med nastavitvami tudi možnost vpisa posredniškega strežnika (tam vpišemo številko IP »povezanega« računalnika). Takih programov je sicer veliko (brskalniki, odjemalci FTP ...), vendar je enostavno nerodno vedno vpisovati te dodatne nastavitve.