»Dober dan, sem Ivana Kobilica!« Svetlolaso dekletce je odložilo paleto in čopič, vstalo s stolčka, se narahlo poklonilo in nato vnovič sedlo pred slikarsko platno. Ravnokar slika Poletje, je pojasnila, nato pa na moč vljudno predstavila še »pomočnico Michelle in ljubega prijatelja Clauda Moneta, ki je prišel na obisk«. V turističnem krožku na OŠNaklo so za festival pobrskali po življenju slovite slovenske slikarke Ivane Kobilice. »V Podbrezjah blizu Nakla je leta in leta preživljala poletja in tam je tudi naslikala eno svojih najbolj poznanih del Poletje,« je pojasnila sedmošolka Eva Goričan, ki se je za razstavo festivalske naloge preoblekla v slikarko. V krožku, ki je na šoli že več let in vseskozi sodeluje na festivalu, je drugo leto. »Lani smo s podporo našega župana in občine nasploh recimo izdelali in izdali turistični vodnik kolesarskih poti v občini Naklo in ga brezplačno razdelili med vsa tukajšnja gospodinjstva, zdaj pa razmišljamo, da bi oživili Blekovo hišo, v katero je zahajala Ivana Kobilica.« V občini nimajo velikih turističnih znamenitosti, zato povečini brskajo po njeni preteklosti, da bi v njej odkrili kaj zanimivega za domačine in obiskovalce. »Težko uspe v turizmu, kdor se ne more pri njegovem razvoju opreti na vsaj eno veliko znamenitost in nima dovolj denarja zanj,« razmišlja Eva, ki je tudi avtorica pesmice o Ivani Kobilici, zapisane v raziskovalni nalogi. Tako jo začenja: »Takrat je oživelo tisto v njej, tisti pogled je za vedno vtisnila v spomin, bilo je takrat, ko je vzkliknila: Slikati, slikati želim ...« Medtem si je Claude Monet ogledoval sliko Kofetarice (več kopij slikarkinih umetnin, delo turističnega podmladka OŠNaklo - malce manj kot trideset učencev je v njem -, je razobešenih na razstavnem panoju) in mrščil čelo: »Hm, prijateljica, tale vam pa ni najbolje uspela!«