Veljate za začetnika bobnanja v Sloveniji. Kako se je začela vaša glasbena pot? Z bobnanjem sem pričel pri štirinajstih letih, saj sem se tako hotel izražati. Boben je tako primaren, da se ga vsak, ki gre mimo njega, dotakne. Kdo bo to naredil npr. pri violini? Drugače se je vse skupaj začelo, ko sem pričel sodelovati z Barbaro Plečko, plesalko, ki je prva prinesla k nam afriške plese. Jaz sem bil prvi, ki sem jo spremljal. To sva delala kar nekaj let, in sicer v okviru Zveze kulturnih organizacij. To so bili moji začetki, vendar takrat pri nas še ni bilo nobenih medijev oz. plat, ki bi ti omogočale učenje bobnanja. V bistvu si poslušal igranje in si potem to skušal ponoviti. O tehniki nisem vedel nič, ampak sem si samo približno predstavljal, kako bi moral igrati. Tudi pravih afriških bobnov nisem imel, ampak sem imel konge, ki so latino bobni, vendar sem na njih igral afriško glasbo. Nič ni torej bilo tako, kot bi moralo biti, bila sta le ljubezen in veselje do bobnanja. Vaši začetki bobnanja so torej pri odkrivanju afriških ritmov. Zakaj so vas navdušili ravno afriški ritmi? Afriški ritmi so primarni, zemeljski. V njih je skrita vsa ritmika sodobne glasbe. Afriška glasba je namreč zelo bogata s poliritmijo oziroma mešanjem ritmov, ki so osnova današnje moderne glasbe. Njihova glasba je totalna zakladnica ritmov, ritmičnih idej, gre za mešanje ritmov na največjem nivoju in za vrhunsko estetiko. Afričani so v tem eni izmed vodilnih v svetu. Vse ostale bobnarske kulture (npr. Arabci) niso delale toliko na poliritmiji, ampak bolj na samem ritmu. Afričani lahko zmešajo pet ritmov in se potem to vse skupaj sliši kot en bogat ritem. To je seveda povezano s filozofijo. Glasba je namreč direktno zrcalo najvišje morale, etike, filozofije in kulture v državi. Zelo dobro ste torej spoznali afriško in indijsko glasbo. V čem je tista glavna razlika med afriškimi in indijskimi ritmi? Razlike v ritmih med afriško in indijsko glasbo nastanejo zaradi religije in morale. V Indiji je glasba bolj spiritualna. Jasno je, da ne moreš v templjih igrati afriške glasbe, ki ima spet svoj namen, saj Afričane bolj zanima prvinskost, zemlja, magija. Njihova ljubezen do glasbe je nepojmljiva. Tako so prežeti z glasbo, da lahko mi o tem tukaj le sanjamo. Ko se vprašamo, kdo ima rad glasbo, so to sigurno Afričani, ker je tam za vsak dogodek glasba, npr. za prvi zob, za polno luno, za ribolov, skratka za karkoli. Pri Indijcih je ravno tako, glasba je zelo blizu ljudem. Včasih se v templjih igra tudi po 24 ur na dan ali tudi cel teden, samo glasbeniki se menjujejo. Zaradi takšnih in podobnih okoliščin je glasbenik tam stokrat bolj cenjen kot pri nas. Moč njihove glasbe prežema celo njihovo družbo. Pri njih so zelo popularni »badjani«. To so pesmi z religiozno vsebino. Pri nas je recimo smešno, če to poslušaš, če si npr. prižgeš radio Ognjišče, toda njihova glasba je zelo tesno prepletena z religijo. So veliko bolj verni kot ljudje pri nas in to tudi dejansko živijo. Po dobrem spoznanju afriških ritmov ste glasbo raziskovali naprej. Kako ste nadaljevali? Po afriških ritmih sem se lotil latino ritmov, ki so bili takrat tako popularni – pred približno petindvajsetimi leti. Ta glasba je ravno tako fantastična, impulzivna in emocionalna. Seveda sem potem nadaljeval. Ko se enkrat odločiš, da boš tolkalec, je to raziskovanje glasbe. Zdi se mi logično, da odkrivaš več različnih glasbenih kultur. Tako sem tudi sam spoznal več različnih tehnik bobnanja, predvsem okvirne bobne, ki so najstarejši bobni na svetu. Ta inštrument sem si izbral potem za svojo specializacijo, vendar se igranja nisem učil na fakultetah, ampak direktno pri mojstrih. Moji najboljši učitelji mojstri so bili Glen Velez, pri katerem sem se učil igranja na okvirne bobne, in sicer v New Yorku. Brez poznavanja tehnike namreč ne moreš igrati. Potem sem spoznal Mamadyja Keito, ki velja za največjega afriškega bobnarja. Pri njem sem pridobil največ na področju uporabnosti, ko sem vso to znanje, ki sem ga imel, lahko prenesel v uporabo. Učenje pri Mamadyju je potekalo šest let, in sicer po etapah. Zadnja štiri leta se ukvarjam z indijskimi ritmi, in sicer skušam indijsko ritmiko prenesti na okvirni boben. Pandit Suresh Talwalkar, ki je trenutno eden izmed največjih živečih gurujev, me uči indijsko teorijo ritma. Sicer nisem tablist – table znam igrati le toliko, da lahko ta jezik igranja na table prenesem na okvirni boben. Drugače so table za mene najbolj dovršen bobnarski inštrument, saj imajo na najmanjši možni površini največje število tonov, kar je možno. S tem dosežemo barvitost in melodijo. Spoznavali ste se torej z latino, balkanskimi, arabskimi in še kakšnimi ritmi. Ali imajo vsi ti ritmi nekaj skupnega? Bobnarji, ki izvajajo različne ritme, so po raziskovanju glasbe prišli do enakih spoznanj – ritem je stoodstotna matematika. In kot vsi dobro vemo, je matematika ista za vse. Čeprav bobnarji izvajajo enake ritme, jih izvajajo na drugačnih inštrumentih, zato je barva ritma drugačna, vsekakor pa jim je še vedno skupna matematika. Tisto, kar dela ritme resnično različne, je jezik. Vsak jezik ima namreč svojo melodijo. Zamislimo si dva Indijca, ki se pogovarjata. Ko njun govor postane hiter, slišimo neko melodijo. To je tista melodija, ki jo potem uporabljajo tudi pri ritmih. Tako jezik sovpada z bobnanjem. Delovali ste v skupini Sagar. V sodelovanju z indijskimi glasbeniki ste posneli tudi zgoščenko Ragas. Kaj je to pomenilo za vašo skupino? Zgoščenko Ragas smo posneli v Indiji, v New Delhiju. Indijski glasbeniki, s katerimi smo se povezali preko člana naše skupine Damirja Višiča, ki je študiral v Indiji, so bili res vrhunski, zato je tudi končen rezultat – zgoščenka bila taka. Tudi kritiki so jo zelo dobro ocenili. Povabljeni smo bili na Drugo godbo v Sloveniji, kjer zares nastopajo vrhunski glasbeniki. Vsepovsod, kjer smo nastopali (imeli smo štiri turneje), je bilo občinstvo popolnoma navdušeno, vendar žal tržišče pri nas ni preveč usmerjeno v to smer glasbe, zato tudi nismo dobili kaj dosti drugih povabil. Velikokrat ste že nastopali v Indiji. So kakšne razlike med nastopanjem v Sloveniji in Indiji? V Indiji sem že nekajkrat nastopal in je čisto drugače kot pri nas. Igranje tam je neverjetno, cenjen si popolnoma drugače, tudi drugače skrbijo za tebe. Primerjamo lahko tudi indijsko in zahodno klasiko. Indijska klasika je enaka kot naša, vendar je tam dosti bolj bližja ljudem, medtem ko je pri nas zaprta v neke ustanove. V Indiji so nastali veliki biseri tega sveta, zato je čisto samoumevno, da so tudi glasbeni dosežki takšni, kajti njihova klasika je šla v popolne višave. Tudi naša klasična glasba je vrhunska, toda na drug način. Vsekakor pa glasba ni tekmovalnost, da bi lahko ocenjeval, kaj je boljše. Naša klasična glasba je eno, indijska klasika pa drugo, med njima ni nobene tekmovalnosti. Kako bi ocenili položaj glasbenikov v Sloveniji? V Sloveniji je tako: če nisi komercialist, ampak delaš v nekomercialnih projektih, ni lahko, vendar se vsekakor nekako da. Jaz konkretno se še dodatno ukvarjam s tečaji in snemanji.Menim, da tukaj popolnoma velja pregovor: »No business like show busines.« Na eni strani je pač popularna glasba, na drugi strani pa glasba, ki je zahtevna, vendar ima žal manjšo publiko, ampak publika še vedno je. Za nas so pač manjši klubi bolj interesantni, razen seveda v Indiji, kjer se klasična glasba igra tudi na stadionih. Ste avtor slogana »Bobnanje je zdravo, redno pa še bolj!«, ki se uporablja za bobnarski festival v Mariboru. Zakaj ste izbrali tak slogan? Ta slogan je nastal čisto spontano. Ljudje me velikokrat kličejo, da bi imeli bobnanje, ki bi jih ozdravilo, vendar jim na to lahko le rečem, da nisem pravi naslov. Afričani tudi pravijo, da so »djembe« zdravilen boben, ampak to ne na tak način, kot