Tudi pred šestimi desetletji se je župnik namreč imenoval Lojze Kozar, smo verjetno zmedeni podobno kot številni obiskovalci odranske cerkve debelo pogledali, ko smo se pogovarjali z visokoraslim in vitkim župnikom vranje črnih las, ki še niti abrahama ni praznoval, pa se tudi kliče Lojze Kozar. V katoliški cerkvi sin svojega predhodnika ne more biti. Pa se je Kozar mlajši nasmehnil: »Seveda ne! Je bil pa leta 1999 preminuli gospod monsignor brat mojega očeta, da pa so moji starši prav meni, med štirimi sinovi in tremi sestrami, dali stričevo ime, je zgolj naključje. Morda zato, ker sem bil prvi sin!« In nam je še razložil, da so imeli njihovi starši v Martinju na Goričkem najprej tri hčerke, srednji otrok, prvi sin, pa je bil on, ki je potem neizmerno rad obiskoval strica na ravninskih Odrancih, med obiskovanjem soboške gimnazije pa je pri stricu v župnišču tudi stanoval. Pa odločitev za duhovniški poklic ni prišla takoj niti ni bila takrat v najstniških letih zelo odločna in nepreklicna. »Stric me ni nikoli nagovarjal za ta poklic. Bilo mi je všeč, ko so k njemu prihajali duhovniki in se pomenkovali, jaz pa sem smel biti zraven. Saj ne, da kdaj ne pridejo stiske in krize, ko pomisliš, da bi se bilo lažje ukvarjati s svojimi in ne s težavami vseh drugih. Ampak z ljudmi se dobro razumem.«