Agrarna reforma, izvedena med svetovnima vojnama, se veleposesti domala ni dotaknila. Presežke obdelovalne zemlje nad 75 hektarov naj bi sicer dodeljevali agrarnim interesentom, vendar le v zakup in ne v last, za kar so morali plačevati zakupnino, od katere je četrtina šla ,razlaščenemu' veleposestniku. Od okoli 200.000 hektarov zemlje, kolikor so je imeli na Slovenskem tisti, ki jih je bilo po zakonu iz leta 1919 mogoče šteti za veleposestnike, je bilo dano v zakup 16.294 hektarov, ostalo je veleposestnikom ostalo. Agrarna reforma namreč gozdov in pašnikov ni zajela. Nič se ni spremenilo niti leta 1931 z zakonom o likvidaciji agrarne reforme na veleposestvih, ki naj bi agrarno reformo uresničil in končal, čeprav so bili predvideni za razlastitev tudi gozdovi in pašniki, vendar ne tisti v lasti Cerkve. Ti naj bi prišli pod razlastitev z dopolnilom zakona leta 1933; razlaščeni naj bi bili cerkveni gozdovi v izmeri več kot 1000 hektarov. To naj bi takrat prizadelo ljubljansko škofijo, ki je imela v okraju Gornji Grad, torej na območju Kamniških Alp, 6500 hektarov gozdov, ki naj bi bili razlaščeni v korist okraja. Pa vendar do tega ni prišlo. Agrarna reforma naj bi sicer zajela 77 veleposestev, ki so imela nad 200 hektarov površine, v izmeri 143.400 hektarov, od tega 106.000 hektarov gozdov, vendar je agrarna reforma zajela le osmino veleposestniških gozdov, ljubljanske škofije, največjega posestnika gozdov na Slovenskem, pa se sploh ni dotaknila.