Obstajajo sicer napovedi, da bo sporazum sprejet s tesno večino poslancev, vendar takšen rezultat ni v interesu iraške vlade, ki upa na širok konsenz. Interesi za čim večjo podporo so tudi povsem osebni. Iraški premier Maliki se denimo ne želi zapisati v zgodovino kot tisti politik, ki je državi priskrbel nepriljubljen obrambni sporazum z ZDA. Mnoge parlamentarne politične skupine so do zadnjega barantale z Malikijem in Talabanijem glede podpore sporazumu. Glavni argument vlade za podporo je bil, da so alternative za varnost Iraka še slabše: ali bi se Američani začeli takoj umikati ali pa bi bil v državi podaljšan mandat Združenih narodov. Toda mnogih politikov takšna argumentacija ni prepričala. Dodatno je Malikiju otežil delo tudi vrhovni šiitski voditelj v Iraku, veliki ajatola Ali Al Sistani. Ta obrambnega sporazuma ni jasno podprl, temveč je samo sporočil, da je naloga politikov dobiti o dogovoru z ZDA čim širši konsenz.