je kazalo, da mi bo vse skupaj vzelo preveč časa, sem se odločil in rano zašil tako, kot sem svoje kavbojke. Kljub ledenemu vetru, ki je vlekel zunaj, je bilo v ambulanti strašno vroče, da mi je znoj tekel v oči. Afganistanskemu kuharju sem dal znak, naj mi obriše čelo. Nisem hotel, da bi mi znoj oteževal vid ali da bi z njim okužil otrokovo rano. Ko mi je Afganistanec s krpo brisal čelo, me je za trenutek prešinil nenavaden prizor – v bistvu je šlo za večni stereotip, ki sem ga tisočkrat videl na televiziji: postaven zdravnik, zatopljen v svoje delo, obkrožen s seksi medicinskimi sestrami, ki mu brišejo čelo. Afganistanski kuhar je bil seveda oseba, ki bi si jo na vsem svetu najtežje predstavljal kot seksi medicinsko sestro. Nenadoma je otrok sunkovito trznil, se zdramil in spet začel jokati. Učinek analgetika je popustil, medtem ko sem rano utegnil šele napol zašiti. Začel je mlatiti okoli sebe in njegov brat ga je le še stežka držal na mizi. Kolikor hitro sem mogel, sem pripravil še eno injekcijo lidocaina, ne da bi izmeril dozo. Bil sem preveč paničen, da bi o tem razmišljal. Zabodel sem iglo v kožo in vbrizgal injekcijo. V manj kot minuti je otrok nehal kričati in obmiroval. Njegovo telesce je ležalo popolnoma negibno, glava se je nagnila na eno stran, iz ust mu je molel jezik. Njegov brat me je pogledal s strahom v očeh. Tudi mene je stisnilo. Ali sem mu vbrizgal preveliko dozo? Je morda izgubil preveč krvi in je padel v komo? Sklonil sem se nadenj: Bogu hvala, še je dihal. Hitro sem napravil še zadnje šive in ves čas prosil Alaha, naj fantka ohrani pri življenju. Ko sem končal, sem pogledal njegov obraz. Bil je mrtvaško bled, njegove veke so bile priprte, oči so se mu obrnile. Z betadinom sem razkužil rano, potem pa jo povil. Zatem pa čakal, čakal. In molil. Čez četrt ure je prišel malo k sebi. Bil je zelo slab in njegove oči so gledale v prazno. Stokal je, in to se mi je zdelo v redu. Poklical sem njegovega brata in kuharja in jima dal stekleničko antibiotikov. »Eno kapsulo na dan dva tedna. Potem se pridite pokazat.« Starejši otrok je slovesno prikimal. Čez nekaj ur je otrok prišel toliko k sebi, da je lahko sedel. Starejši brat ga je vzel v naročje in odnesel na plano. Moje srce je spet začelo biti v normalnem ritmu, a sem bil še vedno v šoku.