Romana Gregorka je predsednica. Pravi, da imajo strog statut in pravilnik, ki urejata in določata njihovo motociklistično druženje. Oprema je poleg motocikla seveda obvezna - čelada, kombinezon, rokavice, včasih tudi ledvični pas, ustrezna obutev, paket prve pomoči... "Ha ha, pa tudi za vsaj kakšen lepotni pripomoček, če ne že kar manjši kozmetični kovček, se vselej obvezno najde prostor!" se v en glas prešerno na svoj račun smeji sedemnajst vražjih deklet. Eh, ženske kot ženske! Ampak svojih pravil se držijo strogo. Ne poznajo ne pijače ne mamil. Ne povzročajo izgredov ali neredov, ne postavljajo se na cesti ali kjer koli drugje, čeprav jih, kot priznavajo, kdaj pa kdaj zasrbijo prsti in pete, da bi pritisnile na plin. In nanj tudi pritisnejo, redko sicer, pa vendarle. Toda nobena še ni hudo padla na cesti, čeprav so prepričane, da mora vsaka prava motociklistka vsaj enkrat pošteno "zaplužiti". Nekatere so to že doživele. "Nekateri motociklisti," pripovedujejo, "iz nas brijejo norca, ker je kakšna padla povsem po naključno, pa še to res neprijetno, saj je bilo recimo ob speljevanju iz križišča ob zeleni luči ali pri ustavljanju, ko 'drviš' samo še kakšnih 20, 30 kilometrov na uro." Ampak dekleta menijo, da je padec padec, ne glede na to, kako hud in pri kakšni hitrosti se zgodi. Glavno je, da padeš, s čimer si motociklistično krščen. In če za povrh znaš pasti še pametno, se pravi, da jo odneseš brez poškodb, je torej volk sit, koza cela in usta posmehovalcev zaprta.