e dni ni v Evropi ne tiskanega ne elektronskega medija, ki ne bi na veliko pisal o domnevnem mladostnem grehu Milana Kundere (1929). Eden najslavnejših evropskih pisateljev naj bi bil policijski ovaduh. Po skoraj šestdesetih letih so namreč po naključju našli policijski zapisnik, v katerem piše, da je leta 1950 prijavil nekega mladeniča. Ovajeni Miroslav Dvoraček je za las ušel smrtni kazni, obsojen je bil na dvaindvajset let najtežje ječe, “odslužil” pa jih je štirinajst let, večinoma v rudnikih urana. V Franciji živeči Kundera za zdaj vse obdolžitve zanika, po svoje umazano in na trhlih dokazih temelječo mednarodno medijsko gonjo, ki se je začela prav v času knjižnega sejma v Frankfurtu, pa označuje za atentat. Ovaduštvo in izdajstvo je že od Kunderovega proznega prvenca Šala ena osrednjih tem njegove literature. Razkritje, pravzaprav nedokazan sum, je pograbil velik del svetovnega tiska in agencij. Prvi se je o Kunderovem ovaduštvu razpisal češki tednik Respekt, po konceptu nekaj med slovenskima tednikoma Mladina in Mag. Respekt, ki velja za liberalno kritičen in samostojen medij in ga štejejo za enega najrelevantnejših in nepristranskih čeških medijev, je do informacij prišel s pomočjo češkega Inštituta za proučevanje totalitarnih režimov. Tudi zato ga zdaj kot najverodostojnejši vir citirajo vsi češki in svetovni mediji. Na Češkem po prvem plazu obtožb že bolj ali manj nepristransko in z razumevanjem obravnavajo Kunderovo mladostno ravnanje, njegovo tedanjo zaverovanost v komunizem in dosedanji molk o svoji dejavnosti “graditelja novega, pravičnejšega sveta”. Znano je, da je bil Milan Kundera v mladosti komunist in da je sodil med najvnetejše “graditelje socializma”. Dvakrat je bil član izrazito prosovjetske KP ČSSR, najprej v obdobju 1948 – 1950, nato od 1956 do 1970. V literaturi je debitiral pri štiriindvajsetih letih (1953) s pesniško zbirko izrazito stalinističnega tipa, v kateri je med drugim opeval “večno prijateljstvo s Sovjetsko zvezo”. Takšnih fanatikov takrat ni produciral le komunistični režim v ČSSR. Dvakrat so ga iz KP izključili, obakrat zaradi kritičnosti. Prva