Jergović skozi literarizirano esejistično pisavo izriše Karadžićev portret v vseh njegovih niansah in pojavnih oblikah. Karadžić stopi pred nas kot psihiater, kot lokalni pesnik, kot mirovnik z mehko dušo, ki z gnusom zavrača nacionalizme, kot ustanovitelj stranke zelenih in kot organizator prvega SOS-telefona v Bosni (prek katerega je menda veliko ljudi rešil pred samomorom, da bi jih lahko v naslednjem koraku pobil). Ključ za odklepanje enigme Karadžić Jergović vidi v trenutku, ko pride klic iz Beograda z »obvestilom«, da je Karadžić izbran za poravnavo zgodovinske krivice nad Srbi v tem prostoru. Z drugimi besedami, da bo iz malega lokalnega nepomembneža postal mitska figura. Ponudba iz Beograda je presegala vse Karadžićeve »sanje in predpostavke o lastnih zmožnostih«, kar vsakega amoralnega tipa, in to je ključno, z lahkoto transformira iz mirovniško zelenega ustanovitelja prvega SOS-telefona v množičnega morilca in genocidno zver. »Njegova transformacija nima nobene zveze z njegovimi znanji in poklici (psihiater, pesnik itd., op. p.), ima pa opraviti z moralno indiferentnostjo.« Zato je tudi drugi obrat, epilog z vrnitvijo k specifični SOS-dobroti, ki jo podpisuje kot Dragan David Dabić, ki verjame v pozitivno energijo, v reinkarnacijo, ki ne je mesa in ga ob pogledu na kri grabi gnus, popolnoma logična in normalna. Ključ je popolna moralna indiferentnost.