nosti, da bi kaj takega dosegel. Razočarano je gledal, kako se po hierarhični lestvici službe bliskovito vzpenjajo nesposobni sinčki vplivnih očetov, a je podzavestno še vedno pričakoval, da se bo zgodilo nekaj, kar bo usodno spremenilo njegovo življenje. Poslali so ga torej v Damask z novim kovčkom dolarjev, ki niso bili njegovi, in niti sanjalo se mu ni, da mu bo ravno makaronarski emigrant, z dokaj redkimi, a z briljantino naoljenimi in nazaj počesanimi lasmi ter tenkimi poarojevskimi brčicami, spremenil življenje. Z letališča se je pripeljal na ambasado, kjer so ga takoj poslali h kulturnemu atašeju. To je bil možakar pri šestdesetih, pred upokojitvijo, tipičen birokrat. S staromodnimi očali na nosu, ki so, sodeč po debelini leč, ustrezale močni dioptriji, ni niti približno spominjal na vohuna. Sassoon je bil takšnih tipov vajen, saj je bila podobnega videza večina uslužbencev obveščevalnih služb. Vstopil je v pisarno in je, sedečega v naslanjaču, zagledal Italijana, ki je pil armenski konjak iz velikega pecljatega kozarca. Bil je oblečen v svetlosivo obleko in belo srajco z natančno zavezano kravato. Njegovo pozornost so pritegnili neverjetno zloščeni čevlji, ki bi jih lahko uporabil za ogledalo. Potem ko ju je ataše predstavil, sta izmenjala nekaj vljudnostnih stavkov, in ko je izpil konjak do zadnje kaplje, je gospod Adelio Tedeschini zapustil pisarno. Komaj pa so se vrata zaprla, je ataše sprostil svojo jezo. “Ta preklet star makaronar! Kdaj se bo že stegnil, da mi ga ne bo več treba gledati! Skoraj vsak dan hodi sem z izgovorom, da ima nekaj pomembnega zame, mi spije pol steklenice konjaka, potem pa razpreda eno in isto zgodbo, kako bi brez njega in njegove generacije vse požrl komunizem. Rusi se tukaj v Damasku počutijo kot doma, Sirijcem pošiljajo vse vrste orožja in pomoči, KGB agentov je pa toliko, da se čudim, da se na cesti ne pozdravljajo kar po rusko.” “Pa kaj je to za en tip?” “Ah, ne vem. Ko sem prišel sem, na to mesto, so mi ga predstavili kot eksperta za Sovjetsko zvezo, sam se pa sprašujem, če bi sploh znal razložiti kratico KGB.” “Pa ga odslovite.” “Saj sem poskusil. Takoj ko sem ga spregledal, sem sporočil v Washington, da je neuporaben pa so mi odgovorili, naj z njim