Močna vezanost na cerkveno institucijo. Moč tega katolicizma je v veliki solidarnosti in povezanosti cerkvenega občestva, v katerem ni velikih razhajanj in sporov. Žal pa tudi ni tistega pluralizma in samoinciative, ki sta nujna posledica večje osebne svobode in pobude tudi na verskem področju. Duhovščina ohranja skoraj v celoti vlogo pobudnika vseh dejavnosti Cerkve, ne samo na pastoralnem in bogoslužnem področju, temveč tudi na področju socialnih in karitativnih ter vzgojno-izobraževalnih in drugih dejavnosti Cerkve, ki nikakor niso vezane na duhovniško posvečenje. Pa tudi v župniji je duhovnik edina nesporna avtoriteta in soodločanje laikov pri življenju župnije in celotne Cerkve je relativno in omejeno. To izhaja tudi od tod, da v Sloveniji še ni velikega pomanjkanja duhovnikov. Duhovnik še ima neki družbeni ugled, poseben ugled znotraj cerkvenega občestva, in tudi v sedanjih razmerah se je število duhovniških kandidatov stabiliziralo. Drugi razlog za to, da laiški verniki niso nosilci dejavnosti Cerkve tam, kjer te niso povezane z duhovniškim posvečenjem, je v odnosu preteklega režima, ki je toleriral dejavne duhovnike, ni pa toleriral dejavnih laikov. Tretji razlog za to pa je dejstvo, da je slovenska Cerkev revna. Njen edini dohodek so prostovoljni darovi vernikov. Zato ne razpolaga z zadostnimi gmotnimi sredstvi, da bi lahko zaposlovala večje število laikov in jim dajala tudi plačo, ki bi bila primerljiva z drugimi plačami. Končno pa je k temu prispevalo tudi dejstvo, da do nedavnega ni bilo teološko in strokovno usposobljenih laikov, saj laiki šele zadnja leta v večjem številu obiskujejo Teološko fakulteto v Ljubljani.