Počasi sem se splazil navzgor in neprestano oprezal z naperjeno pištolo. Ko sem nenadoma zagledal postavo manj kot deset metrov nad mano, je bil prizor tako nemogoč, da sem moral dvakrat utripniti z vekami, preden sem si verjel. Stala je na tej strani ograje in se čohala po prsih – čudni gibi, podobni igranju na namišljeno kitaro. Najprej sem se spomnil na kip; butasta misel: kot bi se iz vodnjaka na trgu z govorilnico odtrgal del granitne skulpture in mi sledil. Postava je bila oblečena v povsem oprijeto črnino s slepeče belim obrazom, nekakšno posmrtno masko. Tip je v desnici držal pištolo, z levico pa je pričel brenkati po stegnu. Doumel sem: osnažiti si mora obleko, ki si jo je umazal pri prehodu čez beton. Moj skok preko ovire mi je odtrgal spodnji del desne hlačnice in posnel še širok kos kože zraven, pa kaj? Napadalec pa odstranjuje sledi prahu!