Legenda biševskega gostinstva je gotovo Srečko, ki se je žal že poslovil od tega življenja. V svojih vrhunskih letih je sam proizvajal vino, lovil ribe in vodil gostilno. Pekel je tudi po sto ušat in kantarjev naenkrat! Njegovi zaboji z jastogi, zasidrani ob strani zaliva, so bili zmerom polni jastogov. Pred prihodom elektrike je imel mrzlo pijačo v plinskem hladilniku. Ko je Srečko omagal, so prevzeli gostilno njegovi sinovi Franci, Veljko in Krešo. Kasneje je Franci odšel med ribiče, in ostala sta Krešo in Veljko. Sinovi so zgradili pokrit šank in podaljšali teraso. Podnevi je to gostilna z ribami, raki, solatami, pomfrijem in pijačo, ponoči je disko klub, v katerem je kakšno noč prav divje veselo. Zgodi se, da tam človek sploh ne opazi, da se je začel nov dan, dokler mu sonce ne pade na glavo. In če stanuješ v Salbunari, tudi ne veš, kako si prišel domov, potem ko si popil zadnjo rogačico ...