je začelo marsikaj šušljati. Večina ljudi seveda ni hotela o tem nič slišati, predvsem zaradi lastne varnosti, drugi so menili, da kaj takega preprosto ne more biti res. Stroj, ki ga je spravila v tek petnajsterica s konference v Wannseeju, je tekel tri leta, do januarja leta 1945, ko je še zadnje uničevalno taborišče padlo v roke nasprotnikov. Večino preživelih taboriščnikov so osvobodili šele ob koncu vojne. Po vojni jih je veliko menilo, da je pomor kolektivna krivda vseh Nemcev. Marsikje so zavezniški vojaki prisilili nemške civiliste, da so šli na ogled taborišč. Zato da se ne bi izgovarjali, da niso nič vedeli. Precej nekdanjih taboriščnih poveljnikov in stražarjev ter drugih sodelujočih v načrtu je po vojni čakala kazen. Nekateri so bili obsojeni na smrt, drugi na zapor, nekateri so se izmazali brez kazni. Del jih je padel med vojno oziroma storil samomor, nekateri so se skrili pod drugimi imeni ali v tujini.