Naslov gre razumeti najprej po kopitu "razodetja po Janezu": po kapitalizmu je delo danes tista družbena oblika, ki nemara edina podeljuje početju posameznika v družbi ideološko upravičenost: direktor banke, ko deli dobiček, birokrat na seji, prostitutka (ups, spolna delavka!), diler (animator širjenja zavesti??), atletinja - vsi DELAJO. Po analogiji in tako rekoč za nazaj je dejavnost x prepoznana kot delo, ker in kolikor je plačana. Le tako lahko posameznik v kapitalizmu sodeluje v družbenem življenju: z vstopom v blagovno produkcijo, cirkulacijo in potrošnjo. Mnogim, ki se kritično opirajo na Marxa, se delo v bogatih družbah vse bolj kaže kot odvečno, zgolj maska za ohranjanje gospostva. Ob dobro utemeljeni kritiki ekonomistične redukcije dela na splošni, družbeno nevtralni vir vrednosti, opozarjanju na zajetost obstoječih oblik dela v akumulacijo in reprodukcijo kapitala in spoznanju, da kapitalistična produkcijska razmerja spreminja le skupnostna intervencija izkoriščanih "od zunaj" v ta razmerja, se delo v teh teorijah zdi nekaj, kar mora izginiti - nadomeščajo ga vznesene besede in nejasni obeti o pristni medčlovečnosti onstran dela. Frustrira jih, kako se ljudje oklepajo dela.