Nam je fenomen samovžiga res tako nenavaden in tuj, da ga ne moremo kar tako sprejeti? V kraljestvu rastlin in rudnin je samovžig že dolgo priznan in znanstveno potrjen pojav. Senene kopice in silosi žita se velikokrat vžgejo sami od sebe, vzrok pa je silna vročina, ki se sprošča pri fermentiranju sena oziroma žita. Za fermentiranje je nujno potrebna vlaga, kar v bistvu pokaže na zelo zanimivo in - površno gledano kontroverzno ugotovitev: suho seno (ali žito) se ne bo vnelo, mokro seno (ali žito) pa se bo. Tudi kašče, mlini in skladišča razstreliva se vnamejo sami od sebe zaradi podobnih razlogov. Celo zdrobljen premog se lahko »samovžge«, prav tako ptičji izločki. Poznamo celo primere, ko so zagorele cerkve, ker se je vnela debela obloga ptičjih odpadkov, ki se je dolga leta nabirala na cerkvenih strehah. Celo zemlja lahko spontano zagori, ko se vnamejo zemeljske plasti, bogate z nafto ali s premogom, ki ponekod ležijo tudi po več metrov pod vrhnjo plastjo. Tako imenovane »goreče čeri« ali »goreči klifi« se nahajajo v kraju Weymouth v Angliji. Te čeri se vžigajo same od sebe v določenih časovnih zaporedjih, nato pa gorijo več dni. Samo v preteklem stoletju so skupno goreli več kot leto dni. V angleškem mestu Dorf Bradley so se nahajala ležišča debelih slojev premoga kaka dva metra in pol pod vrhnjo plastjo zemlje. V šestdesetih letih 18. stoletja se je ta sloj spontano vnel in gorel nepretrgoma kar 60 let.