rešitev. Nacisti so računali, da bo tako odšlo na delo v rajh 350 tisoč Francozov, vendar jih je junija 1942 prostovoljno odšlo le 12 tisoč, julija 23 tisoč in avgusta 18 tisoč. Propagandne brošure so zatrjevale, da lahko francoski strokovnjak, zaposlen v nemški tovarni, pošlje domov kar 3000 frankov prihrankov na mesec, navadni delavec pa 500 frankov. Hrana v Nemčiji naj bi bila naravnost čudovita, v tedenskem obroku pa naj bi bilo 3250 gramov kruha, 700 gramov mesa in še maslo ter sir. Seveda je bilo to precej več od tistega, kar si je lahko francoski delavec privoščil doma. Vendar ni nihče povedal, da so bili Nemci vedno na vodilnih mestih v tovarnah, da je bila hrana slaba in racionirana, kaj boljšega pa se je dobilo le na črnem trgu. Obljubljene »prostorne« spalnice so bile majhne sobe, v katerih je spalo po dvajset ljudi. Ker francoskih »prostovoljcev« ni bilo, so Nemci zagrozili z mobilizacijo moških, ki bi jo izvedli na podlagi seznama na občinah. Javna objava take grožnje bi nedvomno povzročila številne težave. Laval se je zato odločil za izdajo svojega zakona, ki je bolj ali manj povzel nemške zahteve. Nova zakonodaja, ki je začela veljati septembra 1942, je obvezovala moške med 18. in 55. letom ter samske ženske med 20. in 35. letom, da se na poziv javijo na obvezno delo. Iz Nemčije bi se kasneje vrnili na delovno mesto, ki so ga zapustili. Družine, ki bi jih pustili v Franciji, bi od delodajalcev prejemale polovico plače, seveda poleg denarja, ki bi ga pošiljali možje iz Nemčije. Osovraženo prisilno delo so Francozi imenovali STO – Service du Travail Obligatoire. Vendar so se temu zakonu uprli celo nekateri ministri v Lavalovi vladi. Odpor v vladi je Nemce presenetil, zato so pristali na ublažitev pogojev. Iznajdljivost Francozov, s katero so se izogibali prisilnemu delu, je bila res velika. Odhoda v rajh so bili namreč oproščeni tisti, ki so bili nujno potrebni za ohranjanje normalnega dela v deželi. Tako se je nenadoma neverjetno povečalo število na novo zaposlenih občinskih uradnikov, gasilcev, vzdrževalcev v tovarnah in ljudi raznih specializiranih poklicev. Vendar je bil nadzor še vedno dovolj oster, da je do pomladi leta 1943 odšlo na delo v rajh 50.700 delavcev. Pa to Nemcem še ni bilo dovolj in so stalno pritiskali na vlado v Vichyju za dodatne delavce. Končno so se tudi Francozi uprli takemu demografskemu izčrpavanju dežele in od oktobra