Ohranjati v prebivalcih Nadiškh dolin zavest o nacionalni pripadnosti in zvestobo svojim koreninam je postalo v takih razmerah dobesedno dramatično. Kdor je dobil pečat »slavokomunista«, je imel zaprta vrata do državnih pomoči, do obrtnih dovoljenj, do državnih služb, bil je skratka odrinjen na sam rob družbe. Beneškoslovensko narečje, ki so ga govorili praktično vsi prebivalci Nadiških dolin, je smelo biti vse, razen slovenski jezik. Še celo duhovniki, ki so vztrajali pri ohranjanju slovenske tradicije in uporabljali pri svojih pridigah v cerkvi slovenščino, so bili obtoženi simpatiziranja, če ne celo propagiranja komunističnih idej. V pomanjkanju šol je postala cerkev, navkljub vsem zunanjim in notranjim pritiskom, edino zatočišče, v katerem je imel slovenski jezik domovinsko pravico. Pri tem ima posebne zasluge msgr. Ivan Trniko, ki je s svojim ugledom in duhovno avtoriteto še po smrti predstavljal ključno referenčno točko za vse, ki so potrebovali moč, da se uprejo sistematičnemu raznarodovanju Beneške Slovenije.