Avtobiografska dimenzija romana je s poznavanjem osnovnih koordinat Sabove mladosti vidna na prvi pogled. Avtor ga je kot pripoved o »časovno oddaljenih dogodkih« napisal v nenadnem, globokem ustvarjalnem zanosu med nekajmesečnim okrevanjem v Rimu, star sedemdeset let, štiri leta pred smrtjo. Roman po Ernestovih pretresih z materjo, ko ji je izpovedal svoje tako homo- kot heteroerotične izkušnje, ter skupaj z njenim odpuščanjem dosegel še vstopnico za toliko želeni koncert, in z brezimnim težakom, ki botruje Ernestovi zapustitvi službe, kamor se ne vrne niti po materinem uspešnem posredovanju, ostane pri Ernestovi ljubezni do glasbe. Ta se najbolj zrcali v fantovi radosti zaradi obiska koncerta češkega violinista Franca Ondrička, ki je imel v Ernestovih očeh posebno mesto, še bolj pa v pomenljivem srečanju z dečkom Iliem. Usodno srečanje z mladim, dolgolasim fantom, ki se ponovi pri skupnem učitelju violine, ima tako za Ernesta kot za roman ključne in sanjske razsežnosti. Nežno vznikli ljubezenski fluid je v svoji impresivni poetičnosti in izčiščeni milini nedvomno »izjemen dogodek, ki se lahko pripeti samo enkrat v stoletju in samo v enem kraju«.