Naslednje jutro sta dekleti normalno odšli v šolo, kot da se nič ni zgodilo, trupla sta si izbili iz glave in misli raje preusmerili na prihajajočo maturo. Do šole sta sicer prišli, ampak notri niso pustili nikogar, razen policije. Slednji so zasedli vse učilnice v pritličju in v njih naredili baze za oddajo vzorcev dnk in prstnih odtisov. Tudi detektiv Kopriva je bil tam in vse dijake po megafonu pozval, naj se postavijo v vrsto za oddajo vzorcev, ki bo potekala notri. Dekleti sta to naredili že včeraj, zato sta se odpravili na kavo. V šolo danes vsekakor ne bosta šli več, razen če ju kdo obvesti, da pouk bo. Pred šolo se je medtem še vedno vila dolga vrsta dijakov. Vsi so čakali da pridejo na vrsto, saj je to edini način, ki jih lahko pripelje do morilca. Kopriva je že imel pripravljen tudi plan b, če se ta metoda ne bi izkazala za uspešno. Rezultati bodo znani čez nekaj dni, morda tudi morilec, kar pri več kot 100 testiranih osebah ni povsem izključeno. Preskovalci sledi so tudi bili na delu v kleti. Po njegovem se morilec skriva med srednješolci, zato se je odločil zaslišati ravnatelja, ki je ves zaskrbljen sedel v svoji pisarni. Slednji je bil prisoten tudi na dan umora, kakor večina profesorjev, ker so imeli sestanek. V kleti na tisti dan ni bilo nikogar, razen hišnika, ki jih je že vnaprej opozoril naj ne hodijo tja, ker bo prepleskal zidove. Le kaj sta Marina in Gregor počela tam? Hišnik je njun stric in ko mu je zmanjkalo barve, sta mu prinesla novo. Ravnatelj je vse to videl, ker je govoril z njima ob prihodu. Dejstvo je, da je v kleti bil še nekdo, ki ga nihče ni videl. Spodaj je tudi knjižnica, zato ga je zanimalo, če je knjižničarka tudi bila na sestanku. Ravnatelj je začel govoriti, potem pa ga je prekinil detektivov telefon. Klicala ga je preiskovalka sledi v kleti z novimi podatki o primeru. V knjižnici so našli krvave sledi, ki so bile zelo nespretno pobrisane. Vse kaže na to, da so bili umorjeni v knjižnici, potem pa jih je morilec odvlekel v stranišče in sledi pobrisal za seboj. Kljub temu je ostalo nekaj krvavih madežev na stopnicah in pred straniščnimi vrati poleg tega so našli tudi sledi čevljev. Zahvalil se je za nove podatke in še ravnatelja seznanil z njimi. Slednji je nato povedal, da je knjižničarka takrat sporočila, da bo zamudila, ker naj bi imela še en opravek. Sestanek se je začel ob osmi uri, ona pa je prišla petinštirideset minut kasneje. Po sestanku pa je odšla brez da bi komerkoli kaj rekla. Detektivu se je to zdelo sumljivo, zato ga je prosil, če si lahko ogledata, kaj je posnela kamera na šolskem parkirišču tisti dan. Kamera je nastavljena tako, da se vidi celotno parkirišče. Ravnatelj je prevrtel posnetek na deset do osmih zjutraj in pozorno spremljal dogajanje. Knjižničarka se je pripeljala točno ob osmih in stopila iz avta šele takrat, ko na parkirišču ni bilo več nikogar razen praznih avtomobilov. Potem je preklopil na notranjo kamero, ki je pred vhodnimi vrati in kot kaže se je napotila v knjižnico. Ko je Kopriva to videl, je najprej prosil za njene podatke in jih posredoval svojim kolegom. »Išče se Magdalena Hajgen, ki ima stalno prebivališče na Gumezdinovi 5.« Tudi sam se je odpravil tja. Tina in Katja sta ravno tako bili na poti tja, ker sta jo hoteli obiskati. Niti pomislili nista, da bi to lahko bilo nevarno zanju. Do hiše sta prišli istočasno s policijo, kot da bi se dogovorili. Hoteli sta vedeti kaj se dogaja in Kopriva jima je vse pojasnil. Bili sta presenečeni, saj ne izgleda kot oseba, ki bi bila sposobna narediti kaj takega. Vendar videz vara in policisti so brez oklevanja vdrli v hišo in jo aretirali. Sploh se ni upirala, ker je vedela, da je zagrešila hud zločin. Na postaji je vse priznala in bila obsojena na najvišjo zaporno kazen.