Prvo upravno središče je bilo v Zgornjem stolpu na Kranclju, ki so ga dali škofje zgraditi v 12. stoletju. Njegovo vlogo je prevzel Loški grad, pod katerim je v 13. stoletju začela nastajati nova naselbina trgovcev in obrtnikov, ki so jo v nasprotju s prvotno Loko, zdaj Staro Loko, poimenovali Škofja Loka. V listini iz leta 1202 je omenjen kot zelo trden grad z imenom Castrum firmissimum iz Lonca. Bil je sedež oskrbnika in glavarja, v njem pa je, ko je prišel na svoje posestvo, stanoval tudi škof. Ta je imel sobo v zgornjem delu gradu, z dvema posteljama, opremljeno pa z različnim orožjem. Še v dveh sobah so hranili orožje, viri pa po eno sobo pripisujejo Janezu, oskrbniku in kaplanu Ulriku, takratnemu notarju, ki je listine hranil v poslikanih skrinjah. Služinčad je delila sobo s 15 posteljami.