B. K., 30 let, Ljubljana: »Svoj prvi porod sem pričakovala v strahu. Prvič, ker že tako ali tako težko prenašam bolečino (ali pa so me o tem samo prepričevali), in drugič, ker je bila pred mano neznana pot, ki sem jo sicer dobro poznala iz knjig, a kaj, ko so knjige vendarle le knjige. Začelo se je ... po zdravniško (in ne da bi me kdo kaj vprašal). Moj osebni ginekolog porodničar je bil takrat pač dežuren, jaz nekaj dni po roku, pa smo začeli. S tabletko za odpiranje maternice so sprožili porod, ki se je zavlekel v počasnih in bolečih dvajset ur, med katerimi sem slišala, da to ni še nič in naj vendarle povečajo popadke. Slednje so bile besede zdravnika, sama pa sem v porodni sobi nemočno ležala in UBOGALA, kot se vendarle spodobi. Da o tem, kako mi ni nihče nič povedal, kaj se dogaja, kako bo šlo naprej, niti ne govorim ...