Moj kontekst gledanja filmov s homoseksualnimi vsebinami se je spremenil oziroma začel oblikovati šele sredi osemdesetih na festivalih Magnusa, ki si je prizadeval za socializacijo in razvoj homoseksualne subkulture. Čeprav sem v kino navadno hodila sama, sem vedela, da so bili okoli mene gledalci in gledalke, ki so si filme ogledovali v vsem znanem skupnem kontekstu. Vedeli smo namreč, da gledamo prav te tabuizirane vsebine in prizore, da nobeden od zbranih gledalk in gledalcev ne bo neokusno komentiral ali se sprenevedal, da ne ve, kaj v resnici gleda. Takratne projekcije so bile v starem klubu K4, v Galeriji Škuc in potem v Cankarjevem domu, dokler ni obveljala razvpita trditev, da “posebnih” filmov ne potrebujemo, saj so ti lahko vključeni v običajen filmski festival za “vse”, in festivalu lezbičnega in gejevskega filma so odrekli gostoljubje v Cankarjevem domu. Organizatorji, pozneje sem se jim pridružila še sama, nismo odnehali, festival je bil nekaj let improvizirano organiziran v Galeriji Škuc in v Kapelici na Kersnikovi ulici, dokler ni našel svojega domicila v ljubljanski Kinoteki in zatem v Kinodvoru. Letos bo ponovno v Kinoteki.