Stanovanje v četrtem nadstropju bloka v Rijswiku je bilo komaj kaj večje od naše stare hiške, manjkal je tudi vrt. Razgled se je odpiral na lužasto cesto in redke avtomobile, ki so vijugali v mesto. Sicer se je okrog in okrog raztezala v meglo ovita ledina, iz katere so ena za drugo poganjale stavbe. Moj drugi brat je privekal na svet. Tuljenju ni bilo kraja. Prostor je bil tako skopo odmerjen, da smo spali na zložljivih ležiščih. Ko jih je oče zvečer razklopil, je bilo treba plezati čeznje, če si hotel skozi vrata. Enkrat smo vsi otroci obležali bolni. Tako je bilo vedno - če je eden staknil gripo, smo jo takoj imeli vsi in beda je bila popolna. Oče nam je voščil lahko noč, razmišljeno zakoračil čez zadnji ležalnik, treščil v podboj, padel in obležal nezavesten. Doživela sem neprijetno spoznanje, da je tudi moj oče čisto navaden smrtnik. Ob nedeljah je ministriral pri maši. V dolgi svečani noši je bil še bolj nedosegljiv kot sicer. Okamenelega obraza je dostojanstveno prenašal sem ter tja kelih z vinom ali gigantsko biblijo, izza katere ni mogel videti oltarskih stopnic. Vsakič, ko je bil na vrsti z biblijo, so mi čelo orosile ledene kaplje strahu.