Tujci, ki so to opazovali od daleč, in tisti med nami, ki so iz ljubezni ali nuje tujcem pritrjevali, so temu obdobju dali ime tranzicija. Kot da gre za kakšno bolezen ali napako, ki jo bo le z leti mogoče odpraviti. Saj veste, tako kot ošpice, ki jih mora pri nas preboleti vsaka šolarka ali šolar, ali obrezovanje in drugi rituali, ki so v drugih kulturah nujen pogoj za vstop v svet odraslih. Zdaj je to obdobje mimo in najbrž kaj drugega niti ni bilo pričakovati. Tudi po logiki, ki jo je prineslo to obdobje ne. Rok trajanja je pač omejen in nič ni za vedno. Klinična ugotovitev torej pravi, da je tranzicija mimo. Vendar to ni vse. Če pogledate malo okrog, hitro vidite, da je bila to enkratna situacija. Velik privilegij. Resno, čeprav je slovenska superiornost v odnosu do držav, ki so bolj vzhodno na zemljevidu, večinoma velik mit in imamo z drugimi post komunističnimi državami skupnega več, kot radi verjamemo, je vendar razlika. Oni so se na radikalnost komunizma odzivali z enako radikalnim antikomunizmom, izključujoča logika dveh nepremostljivih bregov, logika naših in njihovih je imela prednost pred logiko priložnostnih zavezništev. No ja, vsaj javno. V tisti drugi, pol legalni ali nelegalni sferi je tudi tam prevladovalo sklepanje zavezništev onkraj ideoloških razlik. V tem se "vzhodnjaki" razlikujemo od "zahodnjakov".