V sanjah vsaj enega od deveterice je zagotovo šumelo morje, saj ga on in njegov plehnati Rosinant nista še nikoli uzrla. Med klopotanjem skozi valovanje prekmurskih pšeničnih polj sta hrepeneče okušala slan pršec, pa čeprav je bil to samo znoj s pregretih čel. Dokler nista, oba že v letih, odškripala do obale in v donkihotovski maniri orala po plaži skozi zapečene vrste novodobnih instant turistov. Ki so tako in tako menili, da gre za še eno atrakcijo lokalne turistične organizacije. Verjetno ga ni junaka, ki ne bi vsaj enkrat v življenju sanjaril o daljnih krajih, srh vzbujajočih pustolovščinah, ki jih kronajo sladke princese ali krepki princi, pač odvisno od nagnjenj. Tudi ko desetič zapored tlači kovčke v avto na poti v hrvaški kamp. In dejansko, po statističnih podatkih sodeč, Slovenci zadnjih nekaj let potujemo vse več in vse dlje. Hkrati imamo celo serijo nekonvencionalnih popotnikov, ki so pririnili v skoraj vse koščke sveta. Potovali so z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi, po kopnem in po morju, ob vseh letnih časih, še najraje sami, pri tem postavljali takšne in drugačne rekorde, večina je svojo epopejo ovekovečila vsaj v eni knjigi. Tako se ne gre čuditi, da je eden od nacionalnih stereotipov prepričanje, da smo narod, nagnjen k popotništvu in avanturam. »Smo med najbolj popotniškimi narodi, kar jih poznam,« se strinja Janin Klemenčič, ki je še na valovih hipijevskega globalizma ljubezni in miru v sedemdesetih začel spoznavati svet, danes pa s svojim popotniškim klubom vodi ljudi na popotniške dopuste. »Kamorkoli greš, vedno se najde kakšen Slovenec, pa čeprav nas je tako malo. Pred tremi leti sem na poti na Nordkap (uradno najbolj severno točko Evrope, op.p.) srečal pet slovenskih avtomobilov, kolega pa je samo na enem potovanju po Mehiki naletel na šestdeset posameznikov ali skupin,« ugotavlja Klemenčič.Alternativci in množiceIskanje odbitega dopusta ni v krvi samo Slovencem, že nekaj časa se pod imenom alternativni turizem pojavlja predvsem kot odpor do »klasičnega« turizma. Izraelski sociolog z zagrebškimi koreninami Erik Cohen trdi, da je alternativni turizem po eni strani reakcija na sodobno potrošništvo, protikulturni odziv na množični turizem, popotniki pa z njim iščejo spontanost ali romantično hrepenijo po izgubljenem raju.Po drugi strani izraz označuje tudi »zaskrbljen turizem«, ki je v osnovi reakcija na izkoriščanje tretjega sveta ter kulturno in okoljsko degradacijo, ki jo povzročajo reke »klasičnih« turistov. Vendar Cohen hkrati kritizira domnevo, da alternativen način potovanja dejansko lahko spremeni utečene turistične tokove ter da dejansko prinaša kakršnekoli prednosti. Britanski socialni antropolog Donald Macleod celo pravi, da se meja med množičnim in alternativnim turizmom vse bolj zabrisuje, primer so prav organizirana skupinska potovanja na eksotične lokacije, paketni ekoturizem pa vse bolj pomeni večje skupine vodenih obiskovalcev. Janin Klemenčič se strinja, da dejansko ni bistvene razlike med popotnikom in turistom. »Morda bi lahko rekli, da se prvi na pot odpravi sam, turistom pa potovanje organizirajo drugi. Vendar imaš veliko različnih mešanic, tako da strogega ločevanja ni,« pravi Klemenčič. V svoji knjigi Popotniški priročnik samo popotništvo razdeli v tri sloge – hipija, popotnika in razsipneža. Pri čemer prvi živi skoraj samo od miloščine ljudi, pa tudi zadnji po običajnih turističnih merilih nima ravno petih zvezdic udobja.Dokaz, da je hipijevski popotniški slog še zmeraj mogoč, je Matej Sedmak, mladenič, ki se je leta 2004 z dvesto dolarji v žepu odpravil od doma in se po 85.000 prepotovanih kilometrih vrnil marca lani. Seveda je napisal knjigo, v kateri popisuje svoja doživetja od berača prek skrivnostnega ljubimca do meniha, kot pravi v promocijskem besedilu.Očitno se mu je meniška izkušnja vtisnila najgloblje, saj zdaj kot peacehiker oziroma štopar miru deli objeme. Hkrati na seminarjih o oblikovanju samega sebe skuša »pomagati vsakomur, da dobi tisto, kar išče in potrebuje«, vmes pa na delavnicah poučuje fotobranje in seksualno komunikacijo. Jai Guru Deva Om. Precej transcedentalne premike je po svojem petletnem kroženju okoli sveta na motorju doživela tudi svetovna rekorderka Benka Pulko. Na vprašanje, kaj bi svetovala nekomu, ki si zaželi čim bolj pustolovskih ali celo odbitih počitnic, pravi, da naj poišče Tarzana in Jane. Po izdaji knjige o svojem potovanju je postala motivatorka, ki »energično demonstrira, kako dober poslovni načrt v kombinaciji s posvečenim delom, ljubeznijo do njega in vztrajno pozitivno naravnanostjo vodi k izjemnim dosežkom«. Popotniški klubi»Na potovanjih poskušamo pričarati pravo popotniško izkušnjo in začutiti pristni utrip dežele in ljudi, v kateri se nahajamo. Želimo jim vrniti duha, ki ga nam je turistična 'konfekcija' s svojim priganjanjem od hotela do hotela, tekanjem z ogleda na ogled med hordami turistov, strogim upoštevanjem urnikov in programov preprosto odvzela,« na straneh Popotniškega društva Nomad zagotavlja Igor Furlan, predsednik in eden od dveh društvenih vodnikov. Skupaj z Metodom Filipičem sta apologeta overland potovanj, celinskih prečenj, na katerih z Mercedesovim minibusom in predelanim vojaškim tovornjačkom TAM 110 skupino osmih ljudi popeljeta od Turčije pa vse do Indije, za 500 do 1500 evrov. Pri čemer hrana ni všteta. »Potepanje je nekakšna mešanica individualnega in organiziranega potovanja in morda tudi predpriprava za naslednja samostojna potovanja,« pravi Furlan. Prepričan je, da je to turizem 21. stoletja.Spanje na tleh, prebijanje skozi monsunski dež ali puščavsko vročino, zaradi česar se bodo popotniki navadili pošteno zakleti ter za vse to plačali, to so tudi aduti Popotniškega kluba Zvoneta Šeruge. »Za to morate biti pravi in imeti jajca – pardon! To niso dopusti za turiste, temveč izzivi za avanturiste. In pri tem ni važno, ali ste stari deset ali šestdeset let, rahlo zjagani ali miss Štajerske, gasilec ali doktorica znanosti,« o svojih popotovanjih brez dlake na jeziku zagotavlja Zvone Šeruga, še eden v vrsti slovenskih popotnikov, ki zdaj ponujajo organiziran avanturizem.Te dni je z novo skupino iskalcev doživetij v Namibiji, njegovi cilji so še Etiopija, Kenija, Mali, Indija, Indonezija z Irian Džajo. Cene se gibljejo od 1750 do 2750 evrov, odvisno od smeri in dolžine potovanja. Šeruga ni in noče biti najcenejši v Sloveniji, »predvsem pa so avanturistična potovanja neprimerno bolj zahtevna in zato tudi dražja od hotelskega dopusta«. Med nekoliko cenejšimi so potovanja Janina Klemenčiča, potni stroški se gibljejo okoli 1100 evrov za prevoz in od 200 do 600 evrov za druge stroške. Kultivirana divjinaTudi klasični turistični ponudniki so že pred časom odkrili tržno nišo turistov, ki si želijo več od apartmaja in plaže pod njim ali več od all-inclusive letovišč. V agenciji Tao svoj oddelek Adventure celo oglašujejo, da ni za vsakogar, ampak za »posebne ljudi, ki hodijo po svetu z odprtimi očmi in poskočnim korakom«. Njihovi vodniki nastopajo pod imenom shapp'ci, kot svojo prednost med drugim navajajo hudomušnost. Gre pa za podobne aranžmaje po podobnih cenah, kot jih ponujajo že omenjeni popotniški klubi. Tudi ponudbe klasičnih agencij vse bolj iščejo nekoliko bolj nenavadne želje. Avanturisti se lahko odpravijo na različne trekinge od vrha Afrike Kilimandžara do kanadskega Yorka in Aljaske ali pa na trekinški pohod po Južni Ameriki v Argentino. Turistično dostopen je tudi skrajni vzhodni konec Ruske federacije Kamčatka, kjer se organizirani popotniki po opazovanju obilice aktivnih vulkanskih pojavov s čolni spustijo po reki, ob kateri se sprehajajo številni medvedje. Agencije ponujajo turo po venezuelskih Angelskih slapovih, kjer se po občudovanju najvišjega slapa na svetu gostje zabavajo z božanjem krokodilov, lovom na piranhe, ki jih nato pozobajo za večerjo, in za konec še zaplavajo z delfini. Tistim brez vrtoglavice je na voljo polet z balonom po Tanzaniji. Turizem a` la cartSeveda pa odmik od običajne klasike niso samo potovanja čez drn in strn. Tudi najbolj grčavi pravijo, da si dopust predstavljajo kot »ležanje pod palmo in kopanje vsakih pet minut«, kot se skoraj pošali Janin Klemenčič, ali, po besedah enega od shapp'cev Gregorja Födransperga, »jadranje po južnih morjih«. »Sanjske počitnice so takšne, da lahko med počitkom sanjam. To bi bilo recimo na kakšni beli peščeni sejšelski plaži,« je obmorska Benka Pulko.Zvone Šeruga, ki zase prisega na šotor pod borovcem v Puntakriži na Cresu, čoln, nekaj prijateljev in lastno kuhinjo, ugotavlja, da univerzalnega recepta za preživljanja dopusta hvalabogu ni. »Nekdo bo z užitkom ležal v senci in bral knjige ali si privoščil najdražji hotel ter vsak dan spil toliko in toliko koktajlov. Vsak naj sledi tistemu, kar ga najbolj sprosti in spočije.«Zato je na drugi strani klasičnega turizma razkošje, včasih skoraj brez meja. V Iliriki turizem že nekaj let deluje oddelek, namenjen »a` la carte« povpraševanju, kjer poskušajo zadovoljiti še tako nenavadne in zahtevne želje gostov, pojasnjuje Mirjana Janc, vodja marketinga v agenciji.»Na prvi pogled še tako drugačne želje naših potnikov v našem poslu niso nič nenavadnega. Morda najbolj magična je tista, da bi prepotovali svet,« pravi Jančeva. Po njenih besedah je to dandanes zlahka uresničljivo. Običajno takšno potovanje traja od dva do tri tedne, seveda lahko tudi več, čeprav se večina strank odloči za šest ali devet postankov na različnih celinah. Cenika ni, oblikuje se za vsakega gosta posebej.Kar nekaj poslovnežev se na agencije obrne z željo, da jim uredijo najem posebnega letala ter organizirajo poslovne sestanke v tujini ali samo zaseben izlet. »Imeli smo goste, ki so z zasebnim letalom za vikend skočili na smučanje v Francijo,« pravi Jančeva. In dodaja, da večinoma za posebne želje štejejo tudi ogled dežel ali znamenitosti, ki jih ni v kataloški prodaji, na primer rudnika zlata in diamantov na Uralu. Ali pa let na Ognjeno zemljo in nato 12-dnevno križarjenje po Antarktiki, kar so za eno svojih potnic pripravili pri akademski potovalni agenciji Ars longa. Večina turističnih ponudnikov se strinja, da najbolj ekskluziven prizvok še vedno ponujajo počitnice na tropskih otokih, Sejšelih, Barbadosu, Bora Bori in eksotičnih karibskih otokih. Priljubljena so tudi križarjenja z največjimi turističnimi križarkami sveta po Karibskem morju ali Indijskem oceanu. Direktor Ars longe Boris Uršič kot najbolj ekskluzivno opisuje novoletno potovanje čez čilsko Atacamo, najbolj suho puščavo na svetu, nato na Velikonočni otok kot najsamotnejši konček planeta in nato sedemdnevne počitnice v Francoski Polineziji na zvenečih otokih Tahiti, Moorea in Bora Bora. »Na lanskem potovanju smo zaradi časovnih razlik med Velikonočnim otokom in Tahitijem novo leto dočakali kar dvakrat,« pravi. Pot čez rob ozračjaSeveda pa meja ni. Ta hip najbolj razkošen in hkrati avanturističen dopust je izlet čez rob atmosfere. Zadnji vesoljski turist je bil Američan madžarskega rodu Charles Simonyi, ki zase pravi, da je bil prvi piflar v vesolju. Na Zemljo se je vrnil konec aprila. Za dvodnevno veseljačenje na Mednarodni vesoljski postaji pa je odštel 25 milijonov ameriških zelencev. Več, kot si večina pri nas lahko predstavlja. Toda če premožni lahko z zasebnimi letali odidejo na smuko v Francijo, bo naša nova elita morda kmalu lahko dosegla tudi vesoljske sanje. sanjah vsaj enega od deveterice je zagotovo šumelo morje, saj ga on in njegov plehnati Rosinant nista še nikoli uzrla. Med klopotanjem skozi valovanje prekmurskih pšeničnih polj sta hrepeneče okušala slan pršec, pa čeprav je bil to samo znoj s pregretih čel. Dokler nista, oba že v letih, odškripala do obale in v donkihotovski maniri orala po plaži skozi zapečene vrste novodobnih instant turistov. Ki so tako in tako menili, da gre za še eno atrakcijo lokalne turistične organizacije.