Huni so bili pastirski nomadi, ki so sloveli po svojih konjeniških spretnostih. V evropsko zgodovino so vstopili z vdorom v jugovzhodno Evropo okoli leta 370, ko so premagali Vzhodne Gote in nato čez nekaj let pregnali še Zahodne Gote na rimsko ozemlje. Na koncu 4. stoletja so Huni tudi sami napredovali proti zahodu in s tem pregnali Alane in Vandale v Galijo, Italijo in naposled v Španijo. Za časa Atile so Huni opustošili Balkan in Grčijo. Edini poraz proti Rimljanom so doživeli v bitki na Katalunskih poljih leta 451 v bližini mesta Chlons-sur-Marne v današnji Franciji. Rimski general Aecij je z združeno vojsko Rimljanov, Gotov in Burgundcev prisilil Hune k umiku iz Galije. V Atilovem času je v vzhodni polovici rimskega imperija vladal Teodozij II. (408-450), v zahodnem delu imperija v Raveni pa sin Gale Placidije in Konstancija, mladoletni Valentinijan III. (425-455), namesto katerega je kot regentka vladala mati. Dejansko je bila oblast na zahodu od leta 433 naprej v rokah vrhovnega poveljnika vseh oboroženih sil (magister utriusque militiae) patricija Flavija Aecija, ki je od leta 405 kot talec preživel tri leta pri Alariku, kralju Zahodnih Gotov, nato pa nekaj let tudi na hunskem dvoru.