Tako torej bo. Med vsem tem sem klicala že zdavnaj mrtve ljudi in jih skušala prepričati, da so nekdaj poznali mojo mamo. Ni mi šlo dobro. Večine itak nisem našla, druga polovica se je odselila iz države, tretja pa izginila neznano kam. Ko sem imela že vsega pošteno dovolj in se vdala, da bodo glavne zvezde šestdesetletnice res najeti klovni ali člani improvizacijskega gledališča, sem vseeno nejevoljno poklicala zadnjo številko na spisku. Neko gostišče, ki je imelo davno izgubljenega sina, ki je bil nekoč otrok. No, in ta otrok je bil kot dete v skupini, ki jo je v vrtcu kratek čas vodila moja mama. Vse skupaj se je moralo zgoditi kake tri do pet let pred mojim rojstvom, torej je bilo zares veliko možnosti, da je pamžek še živel. Sicer sem resno dvomila, da si sploh kdo v življenju zapomni svojo vzgojiteljico iz vrtca po čem drugem kot po tem, da je tečna in ima materino znamenje na nosu, pa vseeno. Glede na emšo je bila to slamica, ki je največ obetala.