Se mi zdi, da se takrat sploh nisem zavedala, kako zelo je bila Španija zame spoetizirana skozi zvoke zbirke Pesem hoče biti luč . Kjer jo zdaj odprem, v podobju, v vzdušju, na krajih, kjer so oljke obtežene s kriki, kjer nosita granadski reki dve,/ ena kri in druga solze, razbiram njegovo slutnjo lastnega nasilnega konca. Od nekdaj pa poskušam dojeti dvoje. Dozdevni notranji klic. Kaj je sedemintridesetletnega Lorco na začetku španske državljanske vojne, kljub svarilom prijateljev, gnalo v Granado, čeprav je bila dosti nevarnejša od Madrida? Je šel na sestanek s smrtjo? Še manj sledljiv pa je zunanji motiv. Zakaj streljati pesnika? Priti ponj sredi noči, ga naložiti na kamion skupaj z nekaj delavci, ga odpeljati v oljčni nasad in ustreliti. Ne da bi bil česa kriv, brez sodbe. Človeka, ki se ni zanimal za politiko, ki v njej ni bil dejaven. Enako vprašanje si je zastavljal zaprepadeni Buñuel v času dogodka in štiri desetletja pozneje. Ni mu uspelo najti neposrednega vzroka, sklenil je razmišljanje z domnevo, da je vzgib iskati kvečjemu v zločinski sli, ki se posebej naglo ramahne v kriznih, vojnih dneh; v težnji - pravi ji zavistna - po umoru lepote, nadarjenosti, inteligence. Pronicljivi Buñuel konča z mislijo, da je moral Lorca umreti, ker je bil pesnik. Sklep, kakršen pri marsikom, ki to prebere, v glavi prižge utripajoč signal.